četrtek, 7. februar 2013

Frizurno zmišljevanje velikih razsežnosti - 1.del

To je zgodba o mojih frizurah in barvah las. In o tem, da z njimi sem ali nisem zadovoljna in potem se spet premislim in bi rada nekaj drugega. No, kot vsaka ženska, bi rekla. Ampak pri meni so te razsežnosti kar velike. Moj možek pravi, da sem velika zmišljevalka. A je vsaj toliko pameten, da po vsakem mojem obisku pri frizerju reče, da dobro izgledam. 

To moje zmišljevanje se v ciklih ponavlja že vsaj desetletje. Ampak opozarjam te, da si boš po branju o meni mislila eno ali vse od naštetega: "Pa kaj ji ni jasno?", "Ali je še ni izučilo?", "Naj neha komplicirat!". Razen če me poznaš in se boš ob teh vrsticah in predvsem fotkah samo sladko nasmehnila.

Naj povem moj vzorec, ki se ponavlja: iz svoje temno rjave barve las bi se rada posvetlila ali pa se pobarvala na rdečo. Saj veš, da bi izgledala mlajše ali bolj zanimivo. Pa seveda po hitrem postopku vedno ugotovim, da to sploh niso moje barve in da se ne počutim dobro. In se spet pobarvam nazaj na mojo barvo. Vsaj na nek približek, ki mi ni vedno všeč. Vzporedno se vsake dve ali tri leta z dolgih las postrižem na kratke. Najprej sem si nekaj tednov zelo všeč, potem pa si premislim in bi spet rada imela dolge (ali vsaj daljše) lase. In se začne vsaj enoletna agonija groznih frizur v obdobju puščanja las. Če si vsaj enkrat to dala skozi, potem veš, o čem govorim. In zato ti morda ne bo jasno, zakaj si tolikokrat to nakopljem. Meni vsekakor ni.

Pa začnimo pri 2005. Ravno v fazi puščanja dolgih las in s približkom svoje naravne barve.

Kamnik, maj 2005

Poleti mi je moja rjava barva postala čisto preveč dolgočasna in sem se šla pobarvat na živo rdečo. Prvi poskus pri frizerju je po razbarvanju in večurnem matranju dal rdeče-roza-vijoličen rezultat, mi je pa uspelo potem z Lorealovo barvo iz Dm-ja pričarat točno želeni jagodni odtenek.

Domžale, avgust 2005

A tale jagodna barva in moja malo rumenkasta olivna polt nikakor ne gresta skupaj. Razen mogoče na kakšni fotki, ki potem izkrivi realno sliko in me napelje k napačnim odločitvam, kadar potrebujem spremembo. Seveda ni trajalo dolgo, da sem se spet prebarvala na temno rjavo. In tudi dolžina je počasi prehajala iz srednje dolge v dolgo.

Domžale, december 2005

Nekaj mesecev kasneje sem spet dobila neko fiksno idejo, da želim imeti svetlejše pramene. Seveda sem morala ta pojekt izpeljat isti dan, ko mi je zletel v glavo, kar je pomenilo, da mi je frizerka naredila nekaj debelih svetlih pramenov. Ni bilo niti malo lepo. Hitro sem šla na popravek (seveda drugam), izgledalo je približno takole:

 Ljubljana, marec 2006

Po dvakratnem prameniranju je sem bila presvetla sa svoj okus in sem želela spet svojo čokoladno rjavo barvo nazaj. Najprej so mi uspeli narediti nekaj skoraj pretemnega, ki na soncu preveč vleče na rdečo (kar mi je najbolj grozna stvar, ki se lahko zgodi):

Kranj, junij 2006

In ker seveda nisem bila najbolj zadovoljna z barvo, pa tudi lasje so bili že dolgi, je bil čas še za bolj drastičen ukrep - striženje na kratko:

Ljubljana, september 2006 (30 let)

Pa je bil cikel spet naokrog: kakšen mesec sem bila zadovoljna, potem pa spet ne in sem spet želela daljše lase. Zmišljevalka.

Poleti 2007, ravno v času pred poroko, sem želela bolj naraven odtenek rjave, ne pretemen in sem si kupila barvo za lase v lepem zlatkasto-bronastem odtenku. Napaka. Rezultat - skoraj črna:

Budimpešta, julij 2007

Zelo sem si želela čokoladno barvo, zato sem se naročila pri specialistki za barvanje in tja prišla oborožena s slikami. Pustila sem tudi, da mi lase razbarvajo, samo da bo pravi odtenek. Ampak ne vem, zakaj jaz tako delujem na frizerje. Pobarvala me je točno tako, kot sem ji rekla, da si ne želim - z oranžnim in rdečim odsevom, kar pomeni, da sem se pod lučjo svetila kot oranžna lučka. Joj.

Na poti na Madžarsko, avgust 2007

Seveda sem se sama potem pobarvala na temneje. In bila sem zadovoljna. A samo kakšen mesec ali dva, potem sem začela razmišljat o temno blond (ni mi sicer jasno, zakaj). Jaz ne bi bila jaz, če ne bi tega projekta tudi speljala. Da skrajšam dolgo zgodbo - po štirih urah pri frizerju, kamor spadajo razbarvanje las, nerodno barvanje neke praktikantke, ki je bila prvi dan v službi ter rezultat, ki ni bil ravno temno blond, ampak rumeno-oranžen in je na določeni svetlobi malo vlekel na zeleno. Da bi izgledalo bolj naravno, sem si doma pobarvala tudi obrvi.

Domžale, november 2007

Tokrat sem s svetlo barvo zdržala komaj nekaj tednov (to zdaj lahko že predvidiš po mojem ponavljalnem zmišljevalskem vzorcu). In se (spet) pobarvala na temno. Doma, v dveh poskusih, saj je prvič izpadlo nekaj rdečkastega.

Ljubljana, marec 2008

V letu 2008 sem kar večji del leta zdržala kot temnolaska, ter tudi kot dolgolaska. Poleti sem morala skrajšati lase za 10 cm, saj vsa ta razbarvanja in barvanja pustijo posledice.

Ljubljana, oktober 2008 (na polovici nosečnosti)

A nekje v petem mesecu nosečnosti so se hormoni poigrali z mano in sem se odločila, da bom nosila samo sledeče barve: vijolično, oranžno, rjavo, bordo in olivno. Črne barve iz nekega razloga nisem mogla niti videti. Zato sem seveda morala posvetliti tudi moje (skoraj) črne lase. 

Ljubljana, december 2008

Odzivi okolice so bili mešani - nekaterim je bilo všeč, nekaterim sem bolj všeč temna. Jaz sem si bila takrat všeč, kar pa še ne pomeni, da je res izgledalo dobro. 

Vsem mojim novim barvam las vedno prilagodim tudi garderobo in ličenje (kolikor mi pač uspe). Ker želim, da bi izgledalo čimbolj naravno. A narave ne moreš preslepiti, saj nam je vsem dala točno tisto, kar nam najlepše pristoji. Dovoljeni so nam samo manjši lepotni popravki, ne pa drastične spremembe.

2 komentarja:

  1. Meni prva frizura ful fajn zgleda...pa ta ki jo imaš sedaj...itak😊

    OdgovoriIzbriši